Forma perit, spiritus manet.
Vedi, ti ki iščeš skrivnosti, to resnico: vse mine in vse se konča.
A to velja le za stvari, ki imajo začetek. Kar je večno, namreč namreč nima konca, saj tudi začetka nima.
Čas je kot krog. Rojen iz istega diha, v katerem izginja. In vse, kar živi znotraj tega kroga, je podvrženo minevanju: telo, misel, beseda, trenutek. Vse, kar ima obliko, jo bo enkrat izgubilo. Vse, kar je bilo rojeno, bo enkrat umrlo.
A v tem ni žalosti, le resnica, ki nas opominja, da se lepota življenja kaže prav v minljivosti. Cvet najbolj diši preden ovene in lepota se razkrije prav v njegovi minljivosti. V tem svetem času ko obstajamo, lahko spoznamo, da je zdaj vse, kar imamo.
A vedi, da se nič zares ne konča, le spremeni svojo obliko. Kajti tisto, kar je resnično, se ne izgubi, le spremeni. In čaka, da to znova najdemo: v tišini, v senci, v globini.
Večnost ni nekaj, kar pride po koncu časa, niti ni neskončen niz trenutkov. Večnost je globina znotraj vsakega trenutka. Je brezčasni utrip v srcu vsakega diha.
Zato ne išči večnosti drugje. Išči jo v tem trenutku. Ne beži pred minljivostjo, temveč jo sprejmi kot prag, skozi katerega vstopaš v globino stvarstva. Kajti vse, kar mine, nas kliče, da pogledamo onkraj površine. Da se ne navežemo na ta svet, se ne osredotočamo na kar je bilo in kaj bo, ampak se posvetimo le trenutku ki je. In morda prav v tem žarenju, ki ga občutimo pred izginjanjem, tiho zaslutimo večni dih stvarstva.
Leave a Reply