O čarovništvu

Ars invisibilis.

Kaj je čarovništvo? To vprašanje mi večkrat zastavijo in tudi sam se pogosto sprašujem kaj je pravi odgovor. Vedno odgovorim drugače, a vedno znova me razmislek vodi nazaj k naravi, k šepetu vetra in plesu plamena.

Čarovništvo ni vera, čeprav se ukvarja z duhovnim svetom. Niti ni poklic, čeprav je včasih bližje nekakšni obrti, kot pa religiji. Čarovništvo tudi ni modni trend, čeprav se danes pogosto zdi tako. Čarovništvo je spomin pradavnine, ko sta vidno in nevidno še hodila skupaj. Je umetnost tistih, ki govorijo z luno in poslušajo drevesa ter tistih, ki čutijo prisotnost, še preden se ta razodene. Čarovništvo je odnos. Med telesom in Zemljo, med duhom in Svetlobo, med besedo in tišino. Je pot, na kateri se svet ne deli na materialno in duhovno, temveč diha kot eno. Čarovništvo je nekakšen most, ki povezuje ta svet z onim.

V jedru čarovništva se skriva starodavna pot pozabljenih boginj, moč narave in modrost prednikov. To je pot preobrazbe in rasti. Čarovnica ni gospodarica narave, temveč je njena hči. Tako ona ne ukazuje vetru, temveč uživa v neskončnem plesu z njim. In tudi ne preganja teme, temveč jo blagoslavlja s svojo prisotnostjo in se od nje uči.

Čarovništvo je praksa, ampak je tudi stanje zavesti, v katerem simboli govorijo in vsak korak, vsak dih postane sveti obred. Tako čarovništvo spreminja vsakdanje trenutke v vrata med svetovi.

Prava čarovnica ni ujeta v knjigah, čeprav vedno išče novo védenje. Njeno znanje je živo, prepleteno z intuicijo, vizijami in zgodbami, ki se pojavijo v sanjah in slutnjah. Čarovnica pozna zelišča in njihove moči, a še bolj pozna njihove duhove. Pozna neštete uroke, a šepet njenega srca je pogosto močnejši. Ob njej ves čas hodijo duhovi prednikov in nevidni varuhi narave, medtem ko ji pot razsvetljuje večni plamen starodavnih bogov.

Čarovništvo pomeni preprosto to, da se spomnimo: da smo več kot telo; da govorimo jezik, ki ga razumejo živali, reka in kamen; da ni med našim in duhovnim svetom ni meje in da čarovnica prosto prehaja med njima.

Zame je čarovništvo predvsem način življenja, nekakšen tihi dogovor med srcem in svetom, da poslušata drug drugega. Čarovništvo ni beg iz resničnosti v neko iluzijo duhovnosti, temveč je poglobitev v resnično in opomnik, da je duhovno in sveto vse okoli nas. Je izbira, da živimo z naravo, jo poslušamo in se od nje učimo. Je zavest, da je vse prepleteno: duh reke, vetra, ognja in lastnega diha. Ko hodim ob vodi in gledam luno, ne potrebujem besed. V teh trenutkih čutim, da sem del stvarstva in da stvarstvo diha skozi mene. To je magija: prisotnost v trenutku in pristna povezanost s svetom.